Zgodba sezone - jesen 2025

Ana Vidmar

Nekaj o njej

Ana Vidmar je slikarka, grafična oblikovalka, pianistka v penziji in pisateljica. Kadar piše, se sprehaja po vzporednih svetovih, potuje v času in si izmišljuje nevsakdanje odgovore na vsakdanja vprašanja. Navdih najde na najbolj nepričakovanih mestih: v grafitih, glasbi, v polsnu slišanih in zato do nerazpoznavnosti popačenih radijskih poročilih. Obožuje magični realizem, jagode, melanholične skladbe, črno-belo fotografijo, volj papirja in škržate.

Odraščala je s klasiki, srhljivkami, zgodovinskimi romani in kriminalkami, pa tudi s televizijskimi serijami, kot so Cona somraka, Nenavadne zgodbe in Alfred Hitchcock predstavlja. Njeni literarni heroji so Jorge Luis Borges, Haruki Murakami, China Miéville, Emily St. John Mandel in Mirt Komel. Odkar je prebrala Borgesovo zgodbo Alef, se sprašuje, kaj se dogaja v tisti mali točki, v kateri so združeni vsi trenutki v času, kako bi se dalo vstopiti vanjo in preiti v poljuben čas.

Literarno pero je v brusila na delavnicah kreativnega pisanja pri Roku Sandi. Njene zgodbe so objavljene v literarni reviji Spirala, reviji Nebulae, na spletni strani (jez)deci vsebine. V letu 2025 je bila njena zgodba z naslovom Neživa narava nominirana za najboljšo kratko zgodbo revije Sodobnost. Že nekaj let se udeležuje literarnega izziva Na meji nevidnega, leta 2020 pa je z zgodbo Razpoka v pogledu dosegla drugo mesto.

V zadnjem času piše roman, v katerem združuje zgodovino, ljubezensko zgodbo in kakopak potovanje v času.

Kraja kot vsaka druga

Tu in tam se mi je zgodilo, da sem kaj ukradla. Ne zato, ker si stvari ne bi mogla kupiti. O razlogih nisem marala razmišljati, kot da bi z njihovo pojasnitvijo izginilo tudi razburjenje, ki ga je taka mala kraja vsakokrat prinesla. Ponavadi sem kradla ob zaključku stresnega obdobja. Takrat bi se drugi ljudje zatekli k športu, zabavi ali pogovoru s psihiatrom, jaz pa sem ukradla kakšno malenkost: šminko ali čokolado.

Ali knjigo.

Tistega dne sem se med odmorom za malico odpravila v bližnjo knjigarno. Najstarejša v mestu je bila še vedno v istih prostorih kot takrat, ko so jo pred skoraj tristotimi leti ustanovili. Knjigo sem takoj opazila. S turkizno modrimi platnicami je sijala z mize, kjer so bile naložene nove izdaje s področja zgodovine in antropologije. Njen naslov je bil podobno privlačen kot barva platnic: Fluidnost prihodnosti.

Obrnila sem jo, platnice in zlato izbočen naslov so se zasvetili v svetlobi stropne svetilke. Zdela se mi je posebna, podobna stekleni bunki na novoletni jelki, ki je imela v notranjosti še eno bunko, ki se je videla skozi prosojno steklo, in v njej še eno. Bog ve, koliko jih je bilo in kaj vse so nosile v sebi. Dvignila sem glavo in se razgledala po knjigarni. Nikogar nisem videla. Prodajalec je, kot vedno, bral v sobici za blagajno. Knjigo sem še enkrat obrnila, potem sem odprla torbo, ki sem jo nosila na rami, in jo spustila vanjo.

Dvignila sem glavo. Med policami sem zagledala visokega moškega, ki je gledal naravnost vame. Nisem slišala, kdaj je prišel.

Od nekod se mi je zdel znan, pa se nisem mogla spomniti, od kod. Nosil je temno modro obleko, ki se mu je prilegala do popolnosti. Ni motilo, da na glavi ni imel niti enega lasu, nekako mu je obraz prišel bolj do izraza. Izza očal z ozkimi kovinskimi okvirji so me opazovale inteligentne modro zelene oči.

Stopil je k meni, star parket je zaškripal pod njegovimi koraki.

Kako to, da ga prej nisem slišala?

Ustavil se je ob mizi, nekaj korakov od mene. Ničesar ni rekel. Z rahlo iztegnjeno roko je najprej pokazal mojo torbo, potem pa pomignil s kazalcem. Vzdihnila sem, segla vanjo in mu brez oklevanja predala plen. Za trenutek je oči spustil k platnicam in ob pogledu na naslov privzdignil obrvi. Knjigo je odložil nazaj na mizo, od koder sem jo vzela, potem pa je pogledal nazaj k meni.

»Kaj je bilo to?« je vprašal. Njegov glas je zvenel tišje, kot sem pričakovala. Bil je bariton, ki bi bil lahko v katerih drugih okoliščinah žametno prijeten. Za trenutek je pomolčal. »Reciva, da ne pokličem policije. Čeprav, zaradi ene knjige, ki stane petnajst evrov, nihče v resnici ne kliče policije. Reciva, da nikomur ne povem. Mh?«

Molčala sem.

»Zato, da tega ne naredim, boš ti morala nekaj narediti zame. Prav?« Priprl je oči. »Tvojo neodzivnost bom razumel kot privolitev.«

Nekaj minut kasneje sva hodila po hodniku v zgornjem nadstropju. Pod najinimi koraki je pridušeno škripal star, v ribjo kost položen parket, ki je bil na sredini prekrit z zbledelim rdečim tekačem. Hodil je pred menoj, pogled sem upirala v njegov hrbet. Ni mi prišlo na misel, da bi ušla ali se obrnila. Nekaj je bilo v tistem ‘boš ti morala nekaj narediti zame’, kar me je privlačilo.

Na koncu hodnika je obstal pred velikimi dvokrilnimi vrati. Na videz z lahkoto jih je odsunil, stopil vstran in me spustil naprej. Ujel je moj pogled. Njegov obraz je bil brezizrazen. Vstopila sem v pisarno z velikimi okni, pred katerimi je stala pisalna miza iz nekega dragocenega lesa.

Za menoj je zaprl vrata, stopil mimo mene in sedel za mizo. Odpel si je gumb ob vratu in zrahljal kravato, kot nekdo, ki je ne bi bil vajen nositi. Pogledal me je. Tokrat drugače. Njegov pogled ni bil več podoben pogledu mačke, ki razmišlja, kaj vse bo naredila z mišjo. Poznalo se je, da je bil na svojem terenu, ne več v knjigarni, kamor lahko kadar koli kdo vstopi.

»Rad bi, da ukradeš knjigo zame,« je rekel brez uvoda. Zaradi izbire besed je prošnja zvenela skoraj intimno. ‘Rad bi’ in ‘zame’. »Črnovrški rokopis,« je dodal.

Vdihnila sem. Zmrazilo me je. »Ampak … Črnovrški rokopis je v depoju Narodnega muzeja.« Delala sem v Narodnem muzeju, poznala sem varovanje in vedela sem, da se iz depoja pod nobenim pogojem ne da ničesar odnesti. Komaj sem se premagala, da nisem prepotenih dlani potisnila v žepe kavbojk. Prestopila sem se.

»Ne bi raje sedla?« je vprašal in z roko nakazal fotelj iz temno rdečega žameta, ki je stal ob mizi.

Sedla sem na rob fotelja.

»Ne pričakujem, da jo boš ukradla iz depoja. Vem, da se to ne da,« je rekel. Nekaj časa je molčal. Skozi zaprto okno se je slišal pridušen zvok prometa na glavni ulici. »Prinesi mi jo iz časa, v katerem je nastala.«

»Kaj?« Zaščemelo me je v konicah prstov, kot vsakokrat, tik preden sem kaj ukradla. Stisnila sem pesti.

»Misliš, da ne vem?« je nadaljeval počasi.

Ni ga imelo smisla spraševati, kaj je mislil. Ni bila težava oditi v preteklost. Niti kaj prestaviti ali obrniti tok zgodovine. Težava bi nastala potem, ko rokopisa ne bi bilo v depoju, nihče ne bi vedel zanj in ne bi bil predmet moje doktorske disertacije.

»In kaj, če nočem?« sem vprašala.

»Potem bodo vsi izvedeli za tvoje male eskapade s časom, ki si jih tako zelo želiš prikriti. In vse, kar tam počneš, da bi ti bilo delo tukaj lažje. V resnici potvarjaš zgodovino. Predstavljaj si raziskovalko, ki bi morala delati s podatki, ki jih ima na voljo tukaj in zdaj, pa z njimi ne more potrditi teorije, zato odpotuje v preteklost, kar naj se ne bi dalo, in tam pride do informacij, zaradi katerih njena teorija nenadoma vzdrži. Mimogrede še malo spremeni okoliščine, da se delčki sestavljanke prerazporedijo v novo sliko, ki ji tudi v sedanjosti da dovolj podatkov, s katerimi lahko podpre teorijo. Saj ne, da bi bilo to smrtni greh, osebno se mi ne zdi nič posebnega, ampak … ljudje so tako brez domišljije. Če jim poveš kaj takega, se jim zdi, kot da bo zaradi tega vsak trenutek konec sveta.«

Z njegovega obraza sem s pogledom zdrsnila preko zrahljanega vozla kravate k njegovim rokam, ki so počivale na mizi. Z ničemer ni izdajal, da ne bi bil gospodar situacije.

Nadaljeval je: »Z drugimi besedami: to, kar pišeš o Črnovrškem rokopisu, je na meji herezije. To bi utegnil biti tvoj znanstveni preboj. O tem s kako pravičnimi sredstvi bi prišla do njega, raje ne bi. Saj pravim, zame to ni smrtni greh, človek se pač znajde, kot se more. Drugi ne bi bili tako milostni.«

Do takrat je sedel nagnjen naprej, naslonjen na mizo, potem pa se je počasi naslonil nazaj. Videti je bil bolj sproščen. Nepremično me je gledal. »Oba veva, da boš šla po rokopis, ne?«

Ničesar ne veva. Nisem vedela, ali naj bom užaljena ali ne.

»Kako veš, da to lahko naredim?«

»Videl sem te,« je rekel mehkeje.

Ob teh besedah sem se končno spomnila, od kod se mi je zdel znan. Tu in tam sem ga videvala v preteklosti. Vsakokrat v drugem času. Ni se mi zdelo nič posebnega, še en popotnik kot jaz in nekaj drugih, ki smo se tam srečevali.

»Zakaj ne greš sam?« sem vprašala.

»Zato, ker me poznajo,« je rekel počasi.

»Mene pa ne?« Privzdignila sem obrvi.

»Ne,« je odgovoril. Za trenutek je pogledal nekam za mojo levo ramo. Imelo me je, da bi se obrnila, pa se nisem. »Tebe ne poznajo. Ne glede na to, da najbrž misliš, da si vpadljiva, te nihče v resnici ne opazi.«

Prav je imel. Ljudje me resnično niso opazili, kar je dokazovalo malo morje ukradenih malenkosti.

Vzdihnila sem. »Prav,« sem rekla in skomignila z rameni.

Pokimal je. Njegov obraz je bil brezizrazen. Nobenega izraza zmagoslavja ali česa podobnega nisem zaznala. Nekoliko se je odmaknil od mize in odprl predal, iz katerega je vzel majhno okrašeno škatlo. Dvignil je pokrov, tako da nisem videla, kaj je bilo v njej. Nekaj časa je gledal vanjo, potem pa je iz nje vzel majhen predmet.

»Na,« je rekel.

Iztegnila sem roko. Na dlan mi je položil starinski prstan.

»Dvanajsto stoletje. V istem času je nastal Črnovrški rokopis.«

Nekaj časa sem ga opazovala in ga obračala med prsti, potem pa sem ga nataknila na prstanec desnice. Tako kot večina drugih ljudi je mislil, da moraš za potovanje v preteklost s seboj imeti nekaj, kar te veže na čas, v katerega greš.

»Razen, če ga ne potrebuješ.« Stavek je izrekel počasneje in s sledjo izzivanja v glasu. Naslonil se je v stolu in za trenutek se je v njegove oči vrnil pogled mačke na miš, ki je takoj izginil.

Nisem ga potrebovala, le da mu tega nisem hotela pojasnjevati. Morda kdaj drugič.

Bo kdaj drugič? Zakaj pa ne. V resnici me je zanimalo. Že odkar je omenil, kam naj bi šla.

Nisem se več počutila kot miš. Presedla sem se, namesto na robu fotelja, sem sedaj sedela med blazinami, naslonjena na mehko naslonjalo. Prekrižala sem kolena. Ne, da bi se zmenila zanj, sem pogled spustila k prstanu. Premaknila sem roko, moder kamen se je zableščal.

»Zakaj pa ga pravzaprav rabiš?« sem vprašala. Še vedno sem si ogledovala prstan. »Rokopis,« sem dodala.

Vzdihnil je. Mislila sem že, da mi ne bo povedal, ko je začel: »V prostem času sestavljam sestavljanke.« Sprva sploh ni zvenelo kot odgovor na moje vprašanje.

»Kot tiste s pet tisoč kosi?« sem vprašala in dvignila pogled k njemu.

»Niti ne. Moja ima neskončno mnogo kosov.« Za trenutek je pomolčal. Tišino je zrahljal zvok prometa z glavne ulice. Nekdo je potrobil. Večkrat, nervozno. »Sestavljam informacije,« je nadaljeval. »Zato zbiram stare knjige. In malo manj stare. Kakršne koli, pravzaprav, samo da vsebujejo odgovore na vprašanja. Iz preteklosti gradim sedanjost in predvidevam prihodnost. Rad bi imel celo verigo.« Zavrtal je oči vame. »Modernejši material je lažje najti. Za stare knjige pa to ni tako enostavno. Zato potrebujem tebe.«

Zato potrebujem tebe. Počasi sem zajela sapo in jo zadržala, da bi umirila utrip srca. Ni mi uspelo.

»Zakaj imam občutek, da mi tega sploh nisi hotel povedati?« Za trenutek sem umolknila. Srce mi je še vedno bilo hitreje kot bi moralo. »Kaj si mislil? Da ti bom prinesla knjigo, potem pa boš še tako malo mimo grede ugotovil, da je ne moreš brati, kar gotovo že zdaj veš, in ali ti lahko morda pomagam. Prav dobro veš, kaj lahko naredim. Sicer me ne bi poiskal.«

Umiri se.

Ničesar ni rekel.

»Glej,« sem rekla. »Če hočeš, da naredim to, kar želiš, pokaži karte. Sicer se ne grem. Grožnja gor ali dol.« Nekaj časa sem bila tiho. »Če komur koli poveš, kaj počnem, bo šlo vse moje delo v maloro. Po drugi strani, če ti prinesem rokopis, se moje delo ne bi niti zgodilo. Ista stvar.«

Vzdihnil je. »Ti pa nisi kar tako,« je zamrmral in se presedel. Ponovno se je s komolci naslonil na mizo. Sklenil je iztegnjene prste in brado naslonil na palce, čelo pa na konice kazalcev. Nekaj časa je razmišljal. Potem je umaknil roke z obraza in ko je začel govoriti, je njegov glas zvenel skoraj sanjavo.

»Videl sem te v knjižnici Sienske stolnice. Videl sem, kaj si naredila s knjižnimi poslikavami, kako so se spremenile v besedilo. Vem, da tega ne moreš narediti z vsako poslikavo. Niso vse slike namenjene branju. Ljudje zmotno menijo, da slike beremo vsebinsko, da si razlagamo simbole in kombinacije simbolov. Že dalj časa se mi je zdelo, da je več na tem, da sliko lahko preberemo dobesedno, le da potrebujemo ključ, za to pa neko znanje, ki se mi je zdelo izgubljeno. Do tistega večera, ko sem te videl, kako si z dotikom omogočila, da si sliko lahko prebrala. Ko si zapustila prostor, sem pogledal knjigo. Besedilo sem videl samo za trenutek, preden je skočilo nazaj v linije in neskončne vzorce.«

Nekaj trenutkov je molčal. »Črnovrški rokopis je ena takih knjig. Kilometre besedila je bilo napisanega o simboliki knjižne poslikave v njem, ne vem, kaj vse so izpeljali iz tega, ampak mislim, da niso prišli niti blizu rešitve. Potrebujem prave informacije. Take, ki jih lahko sestavim z drugimi, ki jih že imam in bodo imele smisel.«

Dajal je vtis, da rad govori, tudi če samo samemu sebi. Ves čas je pogled neosredotočeno upiral nekam za mojo ramo. Ob zadnji besedi je oči obrnil k meni.

Res je bilo, kar je rekel. Glavnina vsebine Črnovrškega rokopisa je bila v knjižnem slikarstvu, ne v besedilu.

Ni bilo prvič, da sem šla v dvanajsto stoletje. Niti ni bilo prvič, da sem od blizu, v času njegovega nastanka, videla Črnovrški rokopis. Navsezadnje je bil predmet moje doktorske disertacije. Ne vem sicer, kaj se bo z njo zgodilo potem, ko bom umaknila rokopis iz obtoka. V najboljšem primeru se bo vedelo, da je v zasebni zbirki. V najslabšem pa nihče ne bo vedel, da je kadar koli sploh obstajal. Potem v enaindvajsetem stoletju ne bo v depoju Narodnega muzeja, niti ga ne bom mogla preučevati. Ne predstavljam si, da bi mi moj novi prijatelj dovolil vlačiti rokopis po rokah, kakor bi mi bilo drago.

Prispela sem konec novembra. Ni še bilo zimsko hladno, listje pa je že večinoma odpadlo z dreves, ki so obkrožala Črnovrško trdnjavo. Njihove gole veje so izginjale v megli. Bilo je nenavadno tiho.

Črnovrška trdnjava je bila ena v nizu obmejnih trdnjav, ki so varovale zahodno mejo velike vojvodine, ki si jo je uspel nagrabiti vojvoda Črnovrški. Kakopak z orožjem, saj talenta za kaj drugega kot za vojskovanje, ni imel. Ne glede na to je imel rad lepe stvari. Bolj ko so bile razkošne, bolj so mu bile všeč. Čeprav je bil komaj pismen, navsezadnje je bil vojak in ne učenjak, je rad kopičil knjige. Še posebej tiste z bogatimi poslikavami in zlato iluminacijo. Zavedal se je njihove vrednosti. Kamor koli je šel na bojne pohode, je rad plenil samostane in kot bojni plen je med drugim vedno prinesel knjige.

Črnovrški rokopis je bil ena takih knjig. Ime je malo zavajajoče. Ni nastala na Črnovrški trdnjavi, samo prinesena je bila sem.

V nasprotju z drugimi zakladi je knjige hranil v posebni sobi, ločene od zlatnine, nakita, orožja in drugih vrednih stvari. In za razliko od zakladnice knjižnica, čeprav se takrat ni tako imenovala, ni imela straže. Vanjo si lahko vstopil, kadar koli si hotel, pod pogojem, da te nihče ni videl. Nevarnost kljub temu ni bila tako velika, saj knjige nikogar niso zanimale, malokdo med posadko trdnjave je sploh znal brati.

Hodnik, po katerem sem hodila, je bil skopo osvetljen s pozno popoldansko svetlobo, ki je lila skozi ozke podolgovate line. Pogled sem upirala v tla in opazovala zaključke čevljev, ki so mi ob vsakem koraku pogledali izpod roba krila. Upočasnila sem korak in se polagoma ustavila. Prisluhnila sem zvokom hiše. V bližini ni bilo slišati nikogar. Zavila sem v hodnik, ki je vodil v knjižnico. Nikogar ni bilo, da bi mi to preprečil.

Pred čisto navadnimi vrati na koncu sem se ustavila in spet prisluhnila. Tokrat zvokom, ki bi mi povedali, da je nekdo na drugi stani. Ni jih bilo. Počasi sem odprla vrata. Soba je bila prazna in temačna. Skozi okno na koncu prostora se je vsipala raznobarvna svetloba. Namesto lesenih naoknic je bil v okenski okvir vdelan del vitraža, ki ga je vojvoda prinesel s seboj iz vojne, ko je mimogrede oplenil in uničil ne-spomnim-se-več-kateri samostan vzhodno-krščanskega sveta. Vitraž je bil še en eksponat za njegovo zbirko lepih stvari.

Knjige niso bile urejeno postavljene na police, kot sem bila vajena, ampak so ležale na velikih mizah. Ne glede na navidezen nered so bile razporejene po nekem, samo vojvodi znanem ključu.

Črnovrški rokopis sem hitro našla. Tam je bil, kjer sem ga videla zadnjič. Previdno sem ga izvlekla izpod neke druge knjige, vezane v rjavo usnje. Nisem se mogla upreti, da ga ne bi odprla.

Mrzlo me je spreletelo po hrbtu. Počasi sem dvignila glavo in pogledala k oknu. S kotičkom očesa sem opazila obris v temnejši senci ob steni. Izdihnila sem zrak.

»Kaj počneš tukaj?« sem vprašala, ko sem se srečala z njegovim pogledom.

»Ššš. Tiho bodi.«

»Zakaj? Nikogar ni.« Zasrepela sem se vanj, upala sem, da dovolj strogo. »Pusti me, da opravim nalogo. Lahko pa jo tudi sam, če misliš, da me moraš nadzirati.« Nisem vedela, ali naj bom jezna ali užaljena. Vsekakor mi je odleglo, da je bil on in ne kdo drug.

Odkimala sem in se lotila dela. Izza pasu sem potegnila vrečo iz grobe raševine, ki sem jo prinesla s seboj, in vanjo potisnila rokopis. Ta vreča se nikomur ne bo zdela čudna. Služabniki so jih pogosto uporabljali, ko so prenašali različne stvari. Skrbno sem jo zavezala in zapustila prostor. Nisem se ozrla k njemu.

V spodnjem delu trdnjave je bilo več ljudi. Nihče me ni dvakrat pogledal. Spet sem začutila, da me nekdo opazuje, le da sem tokrat vedela, kdo. Ozrla sem se navzgor in ga videla sloneti v sencah na galeriji. Mimogrede sem mu pomežiknila. Široko je razprl oči in se še bolj stisnil k zidu. Ozrl se je naokoli, da bi videl, ali naju je kdo opazil. Nihče se ni zmenil zame, kot se nikoli ni.

Nisem si naključno izbrala tistega novembrskega dne. Bila sem v prednosti pred vojvodo in posadko trdnjave. V nekaj urah bo trdnjavo napadla cesarjeva vojska in po daljšem obleganju jo bo osvojila. Cesar ni bil najbolj navdušen nad vojvodovim plenjenjem samostanov in njegovo rastočo močjo. Vojvoda napada ne bo preživel. Čeprav bodo njegove knjige končale v cesarski zakladnici, Črnovrškega rokopisa ne bo nihče pogrešal. Cesar nikoli ni izvedel, kaj vse je dobil. Knjige so popisali šele kako stoletje kasneje.

Nekaj tednov pozneje sva se ponovno srečala v njegovi pisarni. Z veliko knjigo v naročju sem obstala na pragu, ravno ko je nekaj pisal. Slišala sem njegove prste na tipkovnici.

Dvignil je glavo in se spogledal z menoj, potem pa mu je pogled zdrsnil h knjigi. Ponovno me je pogledal, tokrat s privzdignjenimi obrvmi. »Uspelo ti je?«

Vstopila sem v sobo in položila knjigo na dolgo mizo, ki je tekla vzdolž knjižnih polic.

»Si dvomil?« Sama sebi sem zvenela rahlo prepotentno, saj nisem bila prepričana, da bo vžgalo. Knjige nisem mogla kar prinesti s seboj. Treba jo je bilo nekam skriti, potem oditi v kasnejši čas in jo prestaviti in to še nekajkrat ponoviti. Težko bi bilo pričakovati, da bi v skrivališču nemoteno ostala več kot osemsto let.

Odkimal je. »Pravzaprav ne.«

S kotičkom očesa sem videla, kako je z mezincem in sredincem levice na tipkovnici eno za drugo pritisnil tipki Ctrl in S. Vstal je in stopil k mizi. Naključno sem odprla knjigo. Barve v njej so bile še vedno žive. Pred nama se je odprla stran, na kateri so se vzorci izgubljali v gostem prepletu. Dvignila sem dlan, razširila prste in nekaj časa lebdela nad stranjo. Potem sem se je previdno dotaknila s kazalcem. Premaknila sem ga kak centimeter sem in tja, dokler se nisem ustavila na mestu, ki sem ga iskala. Vdihnila sem zrak in ga zadržala. Potem sem počasi položila dlan na pergament. Poslikava se je sprva rahlo zamajala, potem se je oklevaje premaknila in se postavila v vrstni red besed in stavkov od leve proti desni in od zgoraj navzdol. Stran so zapolnile linije, pokazalo se je besedilo, ki se ga je dalo prebrati. Slišala sem, kako je zajel sapo.

»Moj bog,« je rekel. »Zakaj to meni ni uspelo?«

»Ker nisi vedel, kaj iščeš.«

»Potem lahko vse popraviš?«

Z njegovega obraza sem z očmi zdrsnila h knjigi, na kateri sem še vedno držala dlan. S pogledom je sledil mojemu.

»Glej,« sem rekla. Dvignila sem dlan. Po času, ki bi ga potreboval, da bi prebral besedilo, so črke skočile nazaj v neberljivo poslikavo.

»Ne.«

Komaj slišno je razočaran vzdihnil. Ne vem, zakaj, saj je bila ta situacija posnetek resničnega stanja. Ortogonalni sistem, linearnost časa, ceste, vodovod in urbanistične rešitve, vse to je bilo samo začasno, vse se bo nekoč vrnilo v kaos, iz katerega je prišlo. Tja, kjer je vse mogoče in kjer možnosti še niso vnaprej določene.

»Lahko pa to sam narediš.« Prijela sem njegovo dlan, s prsti sem se oprijela njegovega kazalca in z njim, in hkrati s svojim, drsela pa papirju. Ustavila sem se.

»Čutiš to?« sem vprašala tiho.

»Ja,« je rekel. Njegov glas je zvenel hrapavo.

Njegovo dlan sem položila na papir. Poslikava se je spremenila v linije besedila. »Poskusi sam.«

Poskusil je. Sprva je potreboval nekaj časa, da je našel pravo mesto, na katerega je položil kazalec. Po nekaj poskusih je šlo brez težav.

Pogledal me je. »Tako preprosto je?«

»Tako preprosto in tako nedosegljivo.« Opazovala sem ga, kako se je obrnil nazaj h knjigi in bral besedilo, ki ga je ravnokar odklenil.

Sedla sem v fotelj ob mizi in se zagledala skozi okno. Počakala sem, da je prebral, kar je odklenil. Naučila sem ga odklepati srednjeveško knjižno slikarstvo, kar ni bila majhna stvar. S časom so postajale knjige manj komplicirane in stoletje za stoletjem je izgubljalo spretnost zaklepanja, dokler se niso brale dobesedno. Prebral si, kar je bilo napisano, ostalo so bile lepe risbice.

Čez čas je zaprl knjigo in sedel za mizo. Odprl je predal, iz njega potegnil kuverto in mi jo podal.

Privzdignila sem obrvi. »Kaj pa je to?«

»Plačilo. Pošteni tatovi delajo za denar.«

Nič ni rekel o plačilu. Odprla sem kuverto. Ni bilo malo. Pogledala sem ga. Podoben je bil zaklenjeni iluminaciji.

»Pripoveduj mi o tvojih sestavljankah,« sem rekla.

Nekaj časa je molčal, medtem ko mi je vračal pogled. Videti je bilo, kot da premišljuje ali bi sploh govoril o tem.

»Zbiram podatke, ki se s časom začnejo med seboj sestavljati.« Za trenutek je umolknil in se zagledal v knjigo, ki jo je ravnokar zaprl, potem v računalnik in naposled vame. »Sprva so samo samostojni podatki, ki sami po sebi ne pomenijo ničesar, potem se združijo z drugimi in postanejo informacije. Čez čas, ko se informacij o neki stvari dovolj nabere, lahko govorim o znanju.« Zamislil se je. »Predstavljaj si entitete, ki so med seboj povezane, v idealnih pogojih vsaka z vsako. Podatke, informacije o vsaki stvari na svetu, kadar koli v času, vsa mnenja o neki stvari, vse poglede nanje hkrati.« Zvenel je zamaknjeno. »Na ta način izvem vse. In to ne iz druge, tretje ali ne vem katere roke. Ni več nevarnosti, da bi prepisovalec ob prepisovanju dodal kaj svojega, ker je slišal nek trač in misli, da nekaj ve.«

To več ni bilo podobno sestavljanki z nekaj tisoč kosi. Prej tridimenzionalnemu informacijskemu sistemu. Ali nevronski mreži. Ni bil navaden potnik v času, v rokah je držal zastrašujoč obseg informacij.

Nekaj privlačnega je bilo v tem.

Dolg trenutek sva bila oba tiho. Od zunaj se je slišalo brnenje prometa. »Mislim, da bi moral imeti Praški bestiarij. Tisti iz desetega stoletja,« sem rekla.

»Praški bestiarij je mit,« je rekel počasi.

Ni bil mit. Obdajala ga je avra nevarnosti, saj nihče ni govoril o njem, še posebej ne ljudje, ki so mislili, da je resničen. Čeprav je bestiarij obstajal zelo kratek čas, preden so ga uničili, se mi je zdelo čudno, da tega ni vedel.

»To ti misliš.« Nekaj časa sem bila tiho, preden sem nadaljevala: »Zaradi tega, kar je vseboval, so ga uničili.« Ni bil zaman bestiarij, zbirka zveri in pošasti, vendar tokrat ne mitoloških bitij, ampak resničnih ljudi, ki so počeli resnične stvari. In ne samo v svojem času.

»Kdo ga je uničil?«

»Ah, ne vem, ali je to sploh važno. Največkrat trdijo, da cerkev ali posvetna oblast. Tako so nas naučili razmišljati. Ne vem pa, če niso bili močnejši trgovski cehi, posojevalci denarja, banke ali celo kaj čisto tretjega. Morda ravno tisti, ki je povzročil, da se je spretnost odklepanja iluminacije izgubila. Ali pa nekdo, ki ve, kdo si in koliko veš.«

Dolg trenutek je bil tiho. Samo njegove oči so potovale po mojem obrazu.

»Mi hočeš reči, da veš, kje je in kako do njega?«

»Aha.«

Molče sva se gledala.

Naposled je počasi pokimal.

Vstala sem in stopila k vratom. Ko sem položila dlan na kljuko, sem se še enkrat ozrla k njemu. Nasmehnila sem se in stopila na hodnik. Star parket je zaškripal pod mojim korakom.

Zunaj je poletno sonce peklo asfalt na glavni ulici.